Stečajni postopek se vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev, in sicer tako, da se v tem postopku unovči vse premoženje stečajnega dolžnika in nato iz denarnega dobroimetja, doseženega z unovčenjem, plačajo terjatve upnikov.

Čeprav stečajni postopek praviloma povzroči, da družba preneha poslovati, tudi v stečajnem postopku obstajajo možnosti, da se ohrani rentabilni del poslovanja insolventnega dolžnika oziroma njegovo zdravo jedro, s prodajo dolžnikovega premoženja, ki je poslovna celota, po 343. členu ZFPPIPP.

O začetku stečajnega postopka odloči sodišče na predlog upravičenega predlagatelja za začetek stečajnega postopka. Predlagatelj je lahko:

• dolžnik (ki ga zastopa poslovodstvo),
• osebno odgovorni družbenik dolžnika,
• upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, ki zamuja s plačilom več kot 2 meseca,
• Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad RS, ki verjetno izkaže terjatve zaposlenih delavcev do dolžnika, ki zamuja s plačilomveč kot 2 meseca.

Stečajni postopek je dovoljeno voditi nad vsako pravno osebo (razen, če v zakonu za kakšno posamezno pravnoorganizacijsko osebo ni drugače določeno), nad invalidskim podjetjem pa le, če da Vlada RS predhodno soglasje.

Stečajni postopek se ne izvede, če predlagatelj, ki je upnik, v roku 15 dni po prejemu sklepa o dopolnitvi ne založi predujma ali ne odpravi pomanjkljivosti predloga, saj v takem primeru sodišče v roku 8 dni po poteku tega roka predlog za začetek stečajnega postopka zavrže.

Če predlog za začetek stečajnega postopka vložizaposleni delavec, ki mu delodajalec (insolventni  dolžnik) že dva meseca zamuja z izplačilom plač do višine minimalne plače s pripadajočimi davki in prispevki, je založitve predujma začetnih stroškov oproščen in se sredstva zagotovijo iz proračuna sodišča.